Včasih se resnično vprašam, ali se sploh še zavedamo, kaj pravzaprav počnemo.
Poglejte samo po svojih stanovanjskih naseljih. Ne le po novogradnjah, ampak predvsem tam, kjer se prodajajo, obnavljajo ali posodabljajo starejše hiše.
Tam stoji hiša s čudovitim vrtom, ki je rasel in se razvijal več desetletij. Žive meje, grmovje, morda staro drevo, cvetlične grede.
Majhen ekosistem.
Nato hiša zamenja lastnika.
In nemalokrat je prva stvar, ki izgine, prav vrt.
Kar je nastajalo skozi generacije, je v kratkem času zravnano z zemljo – zaradi novega, modernega in nezahtevnega vzdrževanja.
Toda ali se sploh zavedamo, kaj s tem uničujemo?
Živa meja ni zgolj les z zelenimi listi.
Živa meja živi!
V njej domuje nešteto živali. Tam vzgajajo svoje mladiče, iščejo hrano, preživljajo zimo ali pa se, kot veverice, podijo med vejami.
Živa meja je hkrati otroška soba, shramba hrane, skrivališče in zimsko zatočišče.
In vse to na le nekaj kvadratnih metrih.
Kam so pravzaprav izginili predvrtovi?
Pred številnimi hišami danes stojita dva ali trije avtomobili. Površine so tlakovane, polnilna postaja za električni avtomobil visi na steni hiše in vse je čudovito praktično ter oh, kako moderno.
Za drevo ali živo mejo pa ni več ne prostora ne denarja.
Tudi za hišo pogosto ni nič drugače.
Velika terasa, košček trate, nekaj okrasnih rastlin. Okoli vsega pa lepa, neprosojna ograja iz dvojnih kovinskih palic, po možnosti zaprta vse do tal.
In vrt je končan.
Če seveda lahko temu sploh še rečemo vrt.
Po Wikipediji je vrt omejen kos zemljišča, na katerem rastline gojimo, negujemo in oblikujemo.
In rastline zagotovo ne pomenijo umetne trave.
Seveda je to zelen vrt.
Vsaj če zeleno razumemo zgolj kot barvo.
Za divje živali je sodoben, zelen vrt pogosto takšen, kot bi bil za nas prazen supermarket. Vse je lepo urejeno, vendar so police prazne.
Vstopiš in odideš praznih rok.
Zanimiv se mi zdi tudi naš odnos do živali.
Naravo imamo radi, dokler ustreza našim predstavam.
Metulj na cvetu je čudovit. Gosenica, ki grizlja naše rastline, pa že nekoliko manj.
Veverica je prikupna. Dokler ne začne izkopavati naših cvetličnih čebulic.
Jež je dobrodošel. Dokler na terasi ne pusti svojih iztrebkov.
In ko se nenadoma skozi naselje sprehodi lisica, se sprašujemo, kaj sploh počne sredi našega stanovanjskega območja.
O volkovih in divjih prašičih sploh ne bomo začeli. Tam se hitro zaslišijo pozivi k »zakonitemu odstrelu«.
Morda bi morali vprašanje obrniti.
Kje naj te živali sploh še živijo?
Njihove življenjske prostore smo spremenili v stanovanjska naselja, ceste, parkirišča in industrijske površine.
In ko se poskušajo znajti na preostalih zelenih površinah, jih včasih dojemamo kot moteče.
To protislovje še posebej jasno opažam na naših pokopališčih.
Nekatera mesta si danes že načrtno prizadevajo, da bi ta območja uredila bolj naravno.
Travniki lahko rastejo, avtohtone rastline dobivajo svoj prostor, med grobovi pa nastajajo majhna življenjska okolja.
Prav na gosto pozidanih območjih so pokopališča lahko pomembna zatočišča za divje živali.
Pravzaprav bi nas to moralo veseliti.
Namesto tega se o tem razpravlja, kritizira in pritožuje, zakaj trave ne kosijo bolj redno in zakaj je vse skupaj videti tako neurejeno.
Očitno smo se tako navadili nadzorovati naravo, da je skoraj ne prenesemo več, kadar ji preprosto dovolimo, da raste.
Že leta govorimo o podnebnih spremembah. O naraščajočih temperaturah, vse bolj vročih poletjih in o tem, kako se naša mesta vedno bolj pregrevajo.
Toda ali ni nenavadno, da hkrati uničujemo vse več tistega, kar bi nam lahko pomagalo neposredno pred lastnim pragom?
Drevo daje senco. Rastline oddajajo vlago v okolico in tako prispevajo k njenemu hlajenju. Nepozidana tla lahko vpijajo deževnico. Tlakovane in asfaltirane površine pa se segrevajo in zadržujejo toploto.
Vse to je že dolgo znano.
Kljub temu iz našega neposrednega življenjskega okolja izginja vse več dreves, živih mej in zelenih površin.
In potem je tu še nekaj, kar me še posebej napeljuje k razmišljanju.
Zgroženo spremljamo dogajanje v Braziliji, kjer zaradi kmetijstva in drugih gospodarskih interesov krčijo deževni gozd.
Govorimo o izgubi biotske raznovrstnosti in posledicah, ki jih ima takšno uničevanje za podnebje.
In prav je tako.
Toda medtem ko se zgražamo nad krčenjem gozdov v drugih državah, pred našim lastnim pragom izginja naslednja živa meja.
Ker zahteva delo, ker zavzema prostor ali ker je tlakovana površina preprosto bolj praktična.
Seveda razsežnosti niso primerljive.
Toda osnovno vprašanje, ki se skriva za vsem tem, se mi vseeno zdi zanimivo:
Zakaj tako jasno prepoznamo uničevanje narave pri drugih, medtem ko se nam zdi, da je pri nas samoumevno in povsem sprejemljivo?
Prav na tej točki opažam še eno protislovje.
V Nemčiji vsako leto namenijo milijone evrov za donacije za varstvo narave, okolja, podnebja in živali.
Samo leta 2024 je bilo po podatkih nemškega sveta za donacije (Deutscher Spendenrat) zbranih približno 565 milijonov evrov!
To je najprej nekaj čudovitega. Ljudje so pripravljeni prispevati denar za zaščito narave in živalskega sveta.
Toda ko o tem nekoliko globlje razmišljam, se mi zdi vse skupaj tudi nekako paradoksalno.
Doniramo denar, da lahko drugi ljudje sadijo drevesa, zasajajo žive meje, ohranjajo življenjska okolja in skrbijo za ogrožene živalske vrste.
Podpiramo organizacije, ki z veliko truda poskušajo naravi vrniti vsaj del izgubljenega.
Hkrati pa pred lastnim pragom sprejemamo odločitve, zaradi katerih so vsa ta prizadevanja sploh potrebna.
Predvrt postane parkirišče, vrt pa nezahtevna, čim bolj sterilna oaza udobja.
Za naše lastne potrebe je vse popolno urejeno.
Le za naravo skorajda ni več prostora.
In potem doniramo denar, da bi drugi ljudje nekje drugje znova ustvarili tisto, česar sami na svojih zemljiščih ne želimo več.
Ali ni to pravzaprav popolnoma absurdno?
Uničevali smo življenjska okolja, ker so nam bila v napoto, nato pa plačujemo drugim, da ustvarjajo nova.
Pripravljeni smo namenjati denar za varstvo narave in živalskih vrst, nismo pa pripravljeni opustiti lastnega udobja in sami aktivno prispevati k spremembam.
Morda je prav v tem ena naših največjih težav.
Dokler nihče ni pripravljen zapustiti svojega območja udobja in na lastnem zemljišču nekaj spremeniti, se bo izumiranje vrst nadaljevalo.
In nekoč bodo živalske vrste, ki so danes še samoumeven del naše domače narave, izginile.
Kajti samo denar ne bo ustavil izumiranja vrst.
Lahko namenjamo še toliko milijonov za varstvo narave in živalskih vrst.
Če hkrati pred lastnim pragom uničujemo vse več življenjskih okolij, tudi milijoni evrov ne bodo ničesar spremenili.
Ne gre namreč zgolj za to, da plačamo drugim, da nekaj naredijo.
Varstvo narave in živalskih vrst pomeni tudi, da sami vstanemo, prevzamemo odgovornost in postanemo zgled drugim.
Kajti če bo vsak čakal, da bo prvi korak naredil nekdo drug, na koncu ne bo nihče spremenil ničesar.
Seveda posamezen vrt ne more ustaviti podnebnih sprememb.
Nihče ne bo preprečil izumiranja vrst samo zato, ker bo zasadil živo mejo.
Toda to je začetek!
Veliko govorimo o tem, kakšen svet želimo zapustiti svojim otrokom in vnukom.
Kmalu bom postala babica in včasih si predstavljam, kako bom nekoč svoji vnukinji morala pripovedovati, da je bilo nekoč povsem običajno, da so ježi hodili po naših vrtovih.
Da so obstajali metulji, divje čebele, rovke in da so bile ptice povsod.
Morda me bo vprašala, zakaj je vse to izginilo.
Iz vsega srca upam, da ji te zgodbe nikoli ne bom morala pripovedovati.
Toda če bo nekoč prišlo tako daleč, ji bom vsaj lahko rekla:
Nisem samo nemo opazovala. Nisem čakala, da bodo drugi nekaj ukrenili. Borila sem se, poskušala nekaj spremeniti in naredila vse, kar je bilo v moji moči.
Morda na koncu ni bilo dovolj.
Toda svoji vnukinji bom lahko pogledala v oči, ne da bi se morala spraševati, ali bi lahko naredila še kaj več.
In kako je pri vas?
Če vas bodo vaši otroci ali vnuki nekoč vprašali, zakaj so ježi izginili, zakaj je metuljev vse manj in zakaj so ptice utihnile – kaj jim boste odgovorili?
Da je odpovedala politika? Da gospodarstvo uničuje vse več življenjskih okolij? Da so bile krive podnebne spremembe? Da vam nihče ni povedal, kakšne posledice ima vaše ravnanje?
Ali pa, da o vsem tem preprosto niste ničesar vedeli?
Ali pa jim boste tudi vi lahko pogledali v oči in rekli:
Tudi sam/-a sem prispeval/-a svoj delež, da do tega ne bi prišlo.
Kajti prav za to gre.
Ne gre za vprašanje, ali lahko posameznik reši svet.
Gre za vprašanje, ali smo bili vsi pripravljeni prispevati svoj del.
Prevedeno od Heike Wieneke
Foto: UI